Učenje skozi lastno izkušnjo ob pomoči virtualne resničnosti

Uporaba navidezne resničnosti pri pouku prinaša številne koristi za učence. Ne le, da je učenje skozi lastno doživetje veliko bolj učinkovito kot učenje na osnovi prebranega, slišanega ali videnega, takšno učenje vpliva tudi na zavzetost učencev, njihovo aktivno sodelovanje pri pouku ter spodbuja nadaljnjo radovednost oz. vedoželjnost učencev.

Z vidika diferenciacije je uporaba navidezne resničnosti dobrodošel drugačen način podajanja učne snovi, ki učiteljem omogoča, da nagovori najrazličnejše tipe učencev, doživljanje učne snovi z vsemi čuti pa vpliva tudi na izboljšanje razumevanja učnih vsebin.

Sicer pa je navidezna resničnost oblika računalniške simulacije, ki ustvari občutek nahajanja se v umetnem okolju. Najpomembnejše značilnosti omenjenega so te, da uporabnik lahko vidi, sliši in občuti okolje, in to tako, kot da bi bil v njem resnično prisoten. Vendar pa uporabnik v tem okolju ni samo prisoten, ampak je tudi aktiven. S premiki svojega telesa in okončin lahko posega v “okolje”, v katerem se “nahaja”, ga spoznava in bolje razume. Navidezna resničnost ustvari avtentičen vpogled v vsebino, ki jo predvaja, ob tem pa vpliva tudi na motivacijo, ki je bistvenega pomena pri usvajanju znanja in spoznanja, da se učimo za življenje.

Pozitivne izkušnje z uporabo navidezne resničnosti pri pouku imajo na Osnovni šoli Pod goro iz Slovenskih Konjic v Sloveniji. Dominik Trstenjak, učitelj izbirnega predmeta računalništva, ki je zadolžen tudi za podporo učiteljem na šoli pri uporabi tehnologije za navidezno resničnost v razredu, pove, da so se na šoli odločili za investiranje v tehnologijo za navidezno resničnost predvsem zaradi povečanja motivacije učencev za sodelovanje pri pouku, boljše vizualizacije učne snovi in zagotavljanja širšega pogleda na učno snov v primerjavi z učbeniki in drugimi učnimi pripomočki. »Vsak učenec na določeno stvar gleda drugače, njihova interpretacija ni enaka. Virtualna tehnologija pa mu omogoči, da lahko raziskuje tudi izven omejenih področij, ki jih določajo učbeniki, slike itd.«

Navidezno resničnost uporabljajo predvsem v višjih razredih, in sicer pri geografiji, zgodovini, kemiji in biologiji. Pri tem uporabljajo programsko opremo Google Expeditions, virtualna očala in tablice oz. mobilne telefone učencev, ki pa morajo biti dovolj zmogljivi. Na tablicah oziroma mobilnih telefonih imajo tako učenci kot tudi učitelj nameščeno aplikacijo, katera omogoča nadzor celotnega razreda, kar pomeni, da vsi gledajo enako vsebino, učitelj pa jim lahko določi točno lokacijo, na katero morajo biti v določenem trenutku pozorni. Tako učitelj preko svoje tablice nadzira celoten razred in jih vodi skozi vsebino. »Pomembno je, da se učitelj pred uporabo navidezne resničnosti dobro pripravi.

Programska oprema Google Expeditions ponuja za vsako posamezno temo 5 do 10 različnih virtualnih pogledov, ki so podkrepljeni s pripravljenimi vprašanji, ki se razlikujejo po težavnosti. Vprašanja in naloge so namreč razdeljene na tri kategorije: osnovna, srednja in težka. Tako nam že sama programska oprema pomaga pri diferenciaciji. Želimo, da vsak učenec doseže svojo najvišjo možno raven glede na njegove zmožnosti in s pomočjo navidezne resničnosti mu to delo olajšamo in popestrimo,« pove Trstenjak.

Učiteljem največji izziv predstavlja prilagoditev vsebine različnim profilom učencev. “Velikokrat se učitelji prilagajamo učencem z učnimi primanjkljaji, s posebnimi potrebami, tujcem itd., medtem ko prevečkrat pozabimo na nadarjene učence, ki v bistvu potrebujejo enako mero pozornosti ali pa še več. In ravno uporaba virtualne resničnosti nam omogoča, da prav vsem učencem, ne glede na razlike med njimi, ponudimo dodatne ali dopolnilne vsebine, s katerimi usvajajo učno snov”, poudari Trstenjak.

Navodila, ki jih učitelji pripravijo, so lahko diferenciarana ali za vse učence enaka. To je odvisno od učitelja in od snovi, ki jo podaja. Vsebina, v katero s pomočjo virtualne resničnosti vstopajo učenci, pa je za vse enaka. Naloge so namreč tiste, ki so diferencirane. Vse to je že pripravljeno v sami programski opremi, vendar v angleškem jeziku. Učitelj tako pred izvedbo ure pripravi učne ali delovne liste po navodilih programske opreme v slovenskem jeziku. Učenci vprašanj ne vidijo, vidijo samo sliko, medtem ko ima učitelj oziroma administrator vpogled v celotno vsebino (vprašanja in sliko) in tako nadzoruje celotni razred.

Ključ do uspeha navidezne resničnosti pri pouku je po mnenju Trstenjaka predvsem v zanimivih in uporabnih vsebinah, ki učencu omogočijo 360-stopinjski pogled na učno snov, kar povzroči, da se učenec vživi v samo dogajanje vsebine in zaradi česar si lažje predstavlja in zapomni učno snov.

Na šoli pa si tudi sicer prizadevajo, da se učitelji čim več individualno izobražujejo, sledijo trendom in sodelujejo v različnih zanimivih projektih, ki pripomorejo k bolj kakovostnem in zanimivem izvajanju pouka.